My various pages

Currently Here

četrtek, 08. december 2011

Tsai Ing-wen, predsednica Tajvana?

Ko berem kaj se dogaja pred in po volitvah v Sloveniji, se mi želodec obrača. Ko bi mi vedeli, kako srečni smo lahko, da imamo demokracijo, svobodo, neodvisnost in blaginjo. Ko bi le vedeli. Seveda je to vse relativno in res je, da ogromno ljudi v Sloveniji živi pod standardom. Res je. Pa vendar naši politiki namenoma ustvarjajo še večje razdore med ljudmi ter širijo nestrpnost, ko družbene in ekonomske probleme uporabljajo za poceni politične točke, namesto da bi državljanom nudili rešitve. Kako je možno, da se politična kultura iz volitev do volitev vztrajno slabša? Če so Janša in co. indikatorji stanja naše družbe, se nam slabo piše. Upam, da niso. Upam, da le glumijo te like, ker bi izgubil vso vero v človečnost, če bi to bilo vse res. Upam, da so le slabi igralci z zanič režiserjem in da jo po predstavi vsi mahnejo skupaj v kafič, kjer se nam režijo, nam dolgočasnim nedeljskim copatarjem, dnevnosobnim junakom in internetnim @kričačem.

Na Tajvanu so stvari podobne, a imajo kruto realnost, katero ima Slovenija za sabo leta 1992: Tajvan ni mednarodno uradno prizana država (pod mizo pa zagotovo), katerega dejanska neodvisnost se navidezno podaja kot ping pong žogica med Pekingom in Washingtonom. En napačen zamah naše zaveznice in že nam pretijo rakete in teptanje riževih polj komunističnih škornjev. "Adijo demokracija" tukaj ni le floskula ali pamflet: Je nekaj, kar je nad nami kot črni oblak odkar se je polstoletni smrad nacionalistične diktature poslovil desetletje nazaj. Tajvanci bodo volili 14. Januarja 2012. Tokart gre zares: Za Kitajsko ali za Tajvan, za spremembo ali za kontinuiteto, za moškega ali za žensko. Ali bo Tajvan prva daljnovzhodna država, ki bo dobila predsednico? Ni nemogoče, a ne bo enostavno. Za položaj se poteguje 55-letna pravnica Tsai Ing-wen 蔡英文, predsednica stranke DPP, demokratično progresivnega, t.i. zelenega tabora.

Tsai Ing-wen na televizijskem soočenju s konkurentoma.

Tajvan ni le na pragu odločive, ali se bo še bolj približal Kitajski ali ne, temveč so potrebne korenite reforme gospodarstva in družbe nasploh. Tajvan je zgodba o uspehu, a na plečih ogromnega števila poražencev: Razkol med bogatimi in revnimi je čedanlje večji in dosti bolj viden in očiten kot v Sloveniji. In ni je tako centralizirane države kot je Tajvan - skoraj vsa moč in bogastvo se nabirata v glavnem mestu Tajpeju, medtem ko se vrsto let vrši beg možganov iz drugih predelov otoka oz. otočij. Vse te ekstreme Tajvanci prenašajo zelo stoično, vsaj na videz se tako zdi. A za javnimi obrazi se skrivajo privatne frustracije. Potrebno je nekaj časa in ogromno mero zaupanja, preden ti Tajvanec pove, kam se politično nagiba. Izražati politično barvo je eden največjih tabujev družbe, vsaj pri tihi večini. Trenutno stanje se mi zdi kot strah pred cunamijem: Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo 15. Januarja in nekaj dni kasneje. Edino, kar zagotovo vemo je, da se bo začelo Kitajsko novo leto en teden čez volitve, kar meni osebno daje upanje, da se bodo strasti poražencev do takrat umirile, pa kdorkoli bo že izgubil, trenutna sila kontinuitete ali up prebivalstva, ki si želi sprememb. Tsai Ing-wen je pro-tajvanska borka za malega človeka, medtem ko je predsednik Ma simbol zbližanja s Kitajsko in vazal močnih in vplivnih. To je seveda vtis, ki ga imam na podlagi medijev, resnica pa je verjetno bolj kompleksna in manj pristranska. Pa vendar: Svobodne volitve bodo, narod bo spregovoril in karkoli bodo številke dejale po koncu volitev bo potrebno sprejeti. Če se bosta pa gospod Ma in gospa Tsai po volitvah dobila v kafiču, pa ne bi upal napovedati - verjetno ne. A četudi bi se, komu bi škodilo? Kafiči so od nekdaj simbol druženja in pogovorov in ti niso le potrebni med Tajvanci, skoraj bolj kot tukaj so potrebni doma med Slovenci.
Slika levo zgoraj: Vir Dnevnik.

0 KOMENTARJEV: