My various pages

Currently Here

torek, 29. marec 2011

Ameriške vojaške intervencije in Tajvan


"Medtem, ko svet opazuje upore na Bližnjem vzhodu, represivni režimi v drugih delih sveta izkoriščajo priložnost, da okrepijo svojo moč. Na Kitajskem aktivisti za človekove pravice izginjajo odkar so se začeli pozivi za t.i. "Jasminovo revolucijo", ki si je vzela za vzor revolucijo v Tuniziji. Vem, kako njihove družine trpijo. Skoraj pred enim letom je kitajska vlada zasegla mojega moža in od takrat nisem več slišala o njem. Ne vem, kje je, ne vem niti, če je živ." [...]

"Imamo dober razlog za domnevo, da ga mučijo, saj to ne bi bilo prvič. Leta 2007 so ga uradniki izpostavljali električnim šokom, pritiskali cigarete v oči in prebadali njegovo spolovilo z zobotrebci. Leta 2009 ga je policija dva dni pretepala s pištolami. Bil je zvezan in prisiljen nekaj ur sedeti negibno. Grozili so mu s smrtjo in govorili, da so najini otroci doživeli živčni zlom."

Prevod dela zapisa Geng He, žene Gao Zhishenga, kitajskega odvetnika in disidenta, ki je trenutno v priporu, a nihče ne ve kje. Celoten članek v Angleščini tukaj.

Spomnim se časov, ko sem še bil v Sloveniji, udobno sedel v svojem naslonjaču in si svet razlagal zelo naivno. Takrat bi verjetno celo razumel tale tako tipični komentar na naših forumih:


V Sloveniji imamo ogromno pacifistov, ki pa niso videli sveta dalje od Dunaja in Benetk (če sploh). A realnost globalne politike je čisto drugačna kot si naši dnevnosobni heroji to tolmačijo. Največji problem je seveda ta, da so stvari kompleksne in da si ne moremo privoščiti naivne logike v teh zadevah. Amerika je od leta 1991 še vedno edini imperij na svetu, z največjim vojaškim proračunom in največjim gospodarstvom. In čeprav sem po duši liberalen (vsaj kar se tiče socialnih norm), pa sem se v zadnjih letih krepko nagnil na desno, ko gre za globalno politiko in vojaška posredovanja. Še vedno mislim, da je bil napad na Irak napačen in napad na Afganistan prenagljen in nepremišljen, a kljub temu sem za posredovanje Amerike in NATA, bodi si v Libiji, bodi si v drugih delih sveta, v kolikor bodo interesi Amerike in civilizacijski dosežki Zahoda ogroženi (in pri tem tudi mislim na človekove pravice, svoboščine in dostojanstvo). Močno upam, da je Tajvan del teh interesov. V vsakem primeru bi moral biti, čeprav ga Amerika ne podpira na glas, vseeno vemo, da so naš največji zaveznik. Kitajska širi svoje apetite v regiji: Od Indije do Mongolije pa vse do otokov v Južnokitajskem in Vzhodnokitajskem morju, morda celo v Pacifiku (in seveda vključno s Tajvanom). Opazovalci pravijo, da če bi Kitajska aneksirala Tajvan, bi nadzirala celoten prometni tok od Singapurja do Japonske in seveda bi pripeljala ogromno vojske na ta strateško zelo pomemben otok in hotela še več. Morda najprej otočje Senkaku/Diaoyutai, kasneje celo Okinawo? Nihče ne more napovedati prihodnosti in vsi upamo, da se bo nekega dne Kitajska demokratizirala in nehala groziti državam v svoji bližini, a jaz se bojim, da bo postalo še hujše. Kot je vidno v zapisu žene disidenta, Kitajska trenutno izkorišča medijsko osredotočanje na Japonsko in na Bližnji Vzhod in lepo zapira svoje kritike, ki izginjajo neznano kam (najverjetneje v gulage). Seveda tega ne moremo primerjati z Gadafijevimi pokoli civilistov in močno opozicijo, ki se je podala na ceste in je pripravljena umreti za svobodo. Četudi bi se na Kitajskem opozicija tako močno okrepila in bi začela nadzirati določena mesta in pokrajine in bi vlada pošiljala vojsko nadnje, bi bilo zaradi komplekse zgodovine zelo kočljivo posredovati in pošiljati Zahodna zavezniška letala v pomoč demokratičnemu gibanju. Kitajska se mora spremeniti od znotraj, up (čeprav majhen) je na novih vodjih, ki bodo prišli na površje v prihodnjih letih in demokratizirali državo. A ko gre za Tajvan, je stvar drugačna. Mi smo samostojna in demokratična država, uživamo svobodo govora, zbiranja in medijev. Čeprav ni vse rožnato in naša trenutna vlada ni noben angel, pa ga skoraj ni Tajvanca, ki bi si želel zamenjati sistem s tistim na drugi strani Tajvanske ožine. In v kolikor bi bila naša suverenost, demokracija in svoboda ogrožena, močno upam, da bi nam Združeni narodi, NATO in predvsem Amerika stali ob strani, v skrajnem primeru tudi pomagali tako kot pomagajo libijski opoziciji. Res upam, da to kar Gadafi počne svojim ljudem Kitajska ne bo počela nam na Tajvanu, a vseeno imam svoje dvome in strahove. Trenutno je vsaj 1500 raket uperjenih na Tajvan iz kitajske strani in vsako leto jih dodajo več. Lahko je govoriti o ameriških vojaških intervencijah, ko se te ne tičejo. A ko živiš z nenehnimi grožnjami vojne in invazije, gledaš na te stvari čisto drugače. Hvala bogu, da ameriške ladje patruljirajo v okolici Tajvana, Japonske in Južne Koreje. Ta regija je sod smodnika in če ne bi bilo Amerike, bi že zdavnaj eksplodiral. Dobro je, da zna napeti mišice in poslati vojsko v pomoč zatiranim (naj bo to svarilo Kitajski) in dobro je, da se Obama ne boji iti do konca, če treba. Verjamem, da je trenutna moč Amerike dobra za vse, ki si želimo mir in svobodo, četudi je imperij, ki mora upoštevati svoje interese in dobro pretehtati, v kateri konflikt se je modro in vredno zaplesti. 

Pozdrav iz naslonjača v Tajpeju.

Ps: Preden komentirate, mi povejte, koliko raket je trenutno uperjenih v vas.

0 KOMENTARJEV: