My various pages

Currently Here

petek, 14. januar 2011

Tajvanska identiteta

Identiteta Tajvancev je zelo kompleksna tema in je nujno poznati zgodovino te države (v kolikor je ne poznate, si jo preberite tukaj). Pravtako je potrebno poznati vse etnične in jezikove skupine, ki so trenutno na  tej otoški državi in tvorijo celotno prebivalstvo (več tukaj). V kolikor poznate te razmere, boste razumeli moj zapis.

Zaslonska slika strani Taiwan.net.tw, zgoraj je označeno leto 2011, 100 let Republike Kitajske.

Ravno letos Tajvanci praznujejo 100 let začetka Republike Kitajske in je zame zelo presenetljivo, koliko prijateljev na Facebooku in blogih je ponosnih na svojo državo in dosežke lastnega naroda v zadnjih 66 letih, še bolj pa na obdobje demokratizacije zadnjih dveh desetletij. A kljub prazničnemu letu, je narod še zmeraj zelo razdvojen. Lahko mirno trdim, da ne poznam naroda, ki bi bil bolj politično in ideološko razdvojen, kot so to Tajvanci. Pa vendar jim uspeva živeti v miru in blaginji dosti bolje kot kateremu enotnemu narodu. Identiteta Tajvancev se vztrajno spreminja. 100 let nazaj bi se večina imela za Kitajce (in nekateri za staroselce), ko so se borili proti kulturni dominaciji Imperijalne Japonske, ki je Tajvan priključila svoji državi. A ravno ta izkušnja je najbolj spremenila tajvansko identiteto. Ko so po drugi svetovni vojni Japonsko zamenjali Čjangovi nacionalisti iz kitajske celine in zavoljo vsekitajske ideologije ponovno zatirali 300 let staro kitajsko in več tisočletno staroselsko kulturo na Tajvanu, se je le-ta začela obračati proti tem idejam in gojiti lastno lokalno identiteto, ki se je osredotočala na otok in ga sprejemala kot svojo domovino. Večina Tajvancev, katerih predniki so rojeni na otoku že več kot 10 generacij, vidijo Tajvan kot svojo domovino in ne veliko Kitajsko. Nekateri od njih so odločno proti priključitvi Tajvana Kitajski in so pripravljeni za ta boj tudi pustiti svoje življenje. Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah (2010) se ima okoli dve tretjini prebivalstva za Tajvance in ne Kitajce, 12% se ima le za Kitajce (povečini potomci nacionalistov) in 18% se ima za oboje (vir). Četudi se številke pogosto spreminjajo, pa je očitno, da se povečuje delež tistih, ki se vidijo le kot Tajvance in zmanjšuje delež tistih, ki se vidijo kot Kitajce. Pri tem moram povdariti, da v uradni Kitajščini obstajata 2 besedi za Kitajca. Prva je 中國人 (izg. Džonguoren, pinjin Zhōnggúorén) in pomeni prebivalec "Ljudske Republike Kitajske", druga pa je 華人 (izg. Huaren, pinjin Huárén) in originalno pomeni "Kitajca v etničnem smislu", se pravi opisuje vsakega Kitajca bilo kje na svetu, od Malezije, Singapurja do Amerike, kjer živijo velike skupnosti. Dandanes se ta izraz bolj uporablja za kitajske izseljence. Določeni Tajvanci se tudi vidijo kot 中國人, običajno so to podporniki modrega tabora. V glavnem, ko se gre za identiteto Tajvancev, stvari niso črno-bele, temveč zelo kompleksne. Problem je seveda, da Zahodnjaki zmeraj težimo k temu, da vidimo stvari jasno in čisto, na Tajvanu pa je ogromno protislovij, ki so včasih tudi meni zelo nerazmljiva. 

Tajvanci se, podobno kot mi z levimi in desnimi, delijo na zelene in modre (ter etnično na Han Kitajce in staroselce). Zeleni so za popolnoma suveren Tajvan, modri so za združitev s Kitajsko, staroselci pa so včasih siti vsega skupaj in bi najraje ostali sami na otoku, kot so to bili več tisoč let pred 17. stoletjem. Predniki staroselcev in zelenih so bili zatirani pod Japonsko (1895-1945) in pod Kuomintangovo diktaturo (1945-1988). V obeh primerih jim je bilo prepovedano govoriti svoje materine jezike, od katerega je Tajvanski jezik (verzija južnokitajske Hokijenščine) bil najbolj razširjen. V šolah in v javnih mestih so morali govoriti Japonsko in od 1945 dalje Mandarinščino. Še le v poznih osemdesetih letih dvajsetega stoletja so postopoma dobivali pravico do uporabe svojih materinih jezikov, nastale so televizijske in radijske postaje v Tajvanščini in jeziku Hakka, pravtako se je razvil tajvanski pop, ki je danes popularen tudi na južnem Kitajskem, v Singapurju in Maleziji. Po koncu diktature, v devetdesetih letih, je prišlo do t.i. tajvanizacije. Ljudje so se začeli zavedati svojih korenin in bili ponosni nanje. Obnašanje, ki je poprej veljalo kot provincijalno, je nenadoma postalo in. 

A četudi se identiteta Tajvancev v zadnjih treh desetletjih vztrajno spreminja v prid zeleni opciji, je situacija še zmeraj zelo kočljiva. Ogromno Tajvancev dela v firmah, katerih šefi pripadajo modri opciji. Ogromno jih tudi dela na kitajski celini in zato, četudi so po srcu zeleni, volijo modro, ker se bojijo, da bi zaradi sankcij komunistične Kitajske izgubili službo ali pa imeli manjšo plačo (odprt pretok ljudi med državama je omogočen še le od 2008, ko je ponovno zmagal Kuomintang). Zelena opcija, še posebej, če se njena politična elita zelo glasno zazema za popolno suverenost od Kitajske, predstavlja gospodarsko blokado Kitajske, morda celo vojno. In tega se večina Tajvancev boji. Danes volijo zelo pragmatično in politiki, ki so zelo zeleni (se pravi za takojšnjo suverenost) ali zelo modri (se pravi za takojšnjo priključitev h Kitajski), ne zmagujejo volitev. Zmagajo tisti, ki so nekonfliktni in pragmatični, tisti, ki se znajdejo v vseh teh protislovjih in jih uporabijo sebi v prid, tako, da dobijo volilce iz modrega in zelenega tabora in hkrati ne ujezijo Kitajske. A ko so izvoljeni, so običajno zelo hitro tarča jeze določenega dela prebivalstva. Biti politik na Tajvanu ni zavidljiva služba.

Tajvanci, ko potujejo na Kitajsko, so obravnavani kot tujci (slika tajvanske prijateljice).

Večina Tajvancev noče biti del Kitajske predvsem zaradi režima, ki je enopartijska diktatura. Nočejo se odreči težko priborjeni svobodi in demokraciji, nočejo ponovnega vala celinskih Kitajcev na raznorazne vladne stolčke. Seveda si pravtako ne želijo zaostritve odnosov ali vojne, zato se večina oklepa statusa quo, kjer je Tajvan neodvisna država a z omejitvami predvsem na mednarodnem odru. Kitajska vsepovsod na svetu onemogoča ambasade in predstavništva in politična srečanja. Zato je zelo nenavadno videti tajvanskega predsednika z drugimi državniki, pravtako predsedniki neodvisnih držav ne obiskujejo Tajvana, ker bi si s tem  poslabšali odnose s Pekingom in posledično pretrgali gospodarske vezi (tega pa si nihče ne želi). In zato je Tajvan tako malo in slabo znana država, deloma zaradi omejitev, deloma zaradi uradne propagande Pekinga. A kljub temu je Tajvan uspešnejši od Kitajske. Je bolj razvit, ima večji življenjski standard in večje plače (celo večje od slovenskih), polno medijsko in versko svobodo, nobene cenzure in polne demokratične volitve. Ljudje so definitivno bolj zadovoljni kot na Kitajskem. Tajvan ima svojo vojsko, svoj denar in kot smo ugotovili, tudi svojo lastno identiteto. A ta identiteta se nenehno spreminja in prilagaja razmeram. Ogromno stvari še ne poznam dobro in ogromno bom še izvedel, ko bom nekaj časa preživel v tej državi. Karkoli ugotovim, bo tukaj dodano. Do takrat pa upam, da vam je tale zapis pomagal spoznati ta narod malo bolje.

0 KOMENTARJEV: